Oh, ta sreča… vsi jo lovimo na zavestni ali podzavestni ravni. Pa sploh vemo, kaj to je? Ali je sreča nekaj, kar si vsak predstavlja po svoje in nima nekega absolutnega pomena? Je mogoče sreča tistih nekaj trenutkov užitka, ko nekaj dobrega pojemo, si kupimo novo obleko ali smo v pričakovanju dopusta? Je sreča minljiva in kratkotrajna in je smisel življenja neskončno hrepenenje po več užitka, denarja, uspeha in potrditve?
Ali pa je mogoče, samo mogoče, sreča stalnica, ki jo lahko opazimo le ob odsotnosti želje po nekaj več? Želje, ki nam našo pozornost vedno znova obrača v prihodnost.
Kaj pa, če je sreča vedno tukaj in zdaj, pa jo zaradi ujetosti v obžalovanje preteklosti in planiranje prihodnosti sploh ne opazimo?
Ideja, da bomo srečni, ko zase pridobimo dovolj finančne varnosti, se poročimo, zgradimo hišo in imamo otroke, se iz primera v primer kaže kot napačno. Kaj se mora zgoditi, kaj moramo doseči in kdo moramo postati, da bomo dovolj dobri zase in si dovolili biti srečni? Ali tak trenutek sploh obstaja? Nam katerikoli dosežek in uspeh resnično lahko prinese toliko potrditve, da si bomo dovolili uživati?
Ste kdaj pomislili, da bi živeli in delovali iz zadovoljstva, ne pa iz hrepenenja po pridobiti zadovoljstvo? Če bi bilo možno živeti na tak način, si lahko predstavljate, kakšen bi bil naš odnos do samih sebe, ljudi, živali in planeta? Ko bi iz zadovoljstva in užitka lahko urili svoje sposobnosti in znanje, da bi v svet prinašali to, kar že čutimo znotraj nas: radost, veselje in srečo?
Ali je mir v nas sploh možen in kako ga lahko dosežemo? Le kakšen bi bil svet, naši odnosi in naš vsesplošen razvoj (kot civilizacija), v kolikor bi imeli odgovor na to vprašanje? Kaj bi se zgodilo, če bi enkrat za vedno sprejeli idejo o tem, da je naša lastna vrednost popolnoma neodvisna od tega, kako izgleda naše telo, koliko denarja imamo in kako uspešni smo v našem poklicu? Zanima me, ali bi naši otroci radi hodili v šolo in se učili novih znanj, tudi če bi bili osvobojeni od pritiska konstantnega primerjanja, ocenjevanja in tekmovalnosti?
Vse, kar počnemo in nas psihološko motivira, je pogojeno z neko bolj ali manj subtilno idejo o sreči, ki naj bi jo zase pridobili po uspehu, novi pridobitvi ali pohvali.
“Joj, kako si ti priden,” pogosto sliši človek, ki cele dneve gara in se trudi. Vse lepo in prav, vendar, ali je takšen človek priden tudi v očeh svoje osamljene žene in zapostavljenih otrok? Ali luksuzen avto in občasne eksotične počitnice družini odtehtajo manjko povezanosti, komunikacije in pozornosti, ki ga s sabo prinese priden, a odsoten oče? So v življenju bolj pomembni harmonični odnosi, ali je bistvo vsega, da kopičimo materialne dobrine, skozi imetje katerih si dvigujemo spoštovanje in status v družbi?
Mogoče, samo mogoče, si vsak zase lahko vzame nekaj časa in premisli o podanih vprašanjih in sam pridobi jasnejšo sliko, kaj zanj pomeni sreča in katere so resnično pomembne stvari v življenju. Kam je smiselno vlagati svojo pozornost in čas, katere ideje, ki so bile v preteklosti sprejete s strani sistema, je potrebno spremeniti? Narediti nov plan, ki bo bolj ploden in harmoničen za vse aspekte človekovega življenja.
Občutek imam, da se danes filozofija, psihologija, ezoterika in duhovnost vedno manj štejejo za neuporabna znanja. Ravno iz teh znanj in vprašanj izhajajo odgovori za poglavitna življenjska vprašanja. Posamezniku jih znanost, vera in nobena ideološka smer ne zmore podati na način, da bi vedenje in intelektualno znanje potešilo naše brezno dvoma in strahu.
To lahko stori samo vsak zase, preko raziskovanja sebe in odlaganja privzgojenih prepričanj, ki omejujejo spoznanje samih sebe.
To, kar mi smo, presega fizično telo in intelekt. Zavedanje zavedanja je eliksir tega, po čem vsi hrepenimo. A da to postane naše izkustvo in ne novo prepričanje, je potrebno pogledati globoko vase in spoznati iluzije in neresnice, skozi filter katerih smo obarvali doživljanje sebe in sveta v nesmisel in turobo.
Duševna naravnanost do naše ideje o sreči je tista ključna stvar, ki nas motivira in določa smer posameznikovega življenja.
Sedaj pa lahko vsak zase presodi, kako pomembno ali nepomembno je sebi postaviti vprašanje:
“Kaj si jaz, na najgloblji ravni želim zase in kje lahko to resnično dobim?”
Ekskluzivno za portal Chakra.si piše Klemen Logar
Kolumna je avtorsko delo posameznika.
