Um in naša čustva delujejo tako, da za umiritev potrebujejo neaktivnost. Vsaka kontrola, nadzor in poskus po umiritvi ima nasprotni učinek. Podobno, kot bi v jezeru želeli jasno videti dno in v tej želji mahamo z rokami in kopljemo po blatu. Vse, kar um potrebuje za umiritev, je neaktivnost.
Tiho in distancirano opazovanje misli in občutkov brez potrebe in odpora spremeniti situacijo. Sredi čustvene in mentalne stiske je najboljše, kar lahko naredimo, to, da sprejmemo, kar se nam dogaja, opazujemo in se ne vpletamo. Za trenutek se bo situacija poslabšala, vendar na neki točki se umiritev in sprostitev zgodita samodejno. Seveda je razlika med to vedeti ali narediti. Potrebno je znanje, praksa in dvig zavedanja. Spoznanje, da mi nismo naš um, naše misli in naši občutki, ampak smo zavedanje samo. To, kar lahko opazujemo, nismo mi, torej imamo v sebi moč, ki nam omogoča distancirati sebe od misli, čustev in občutkov. V kritičnih, stresnih in intenzivnih situacijah nam zavedanje tega omogoča hitrejšo umiritev in manjšo dramo, ki jo ustvarja naš um.
Sposobnost umirjanja uma je v današnjem stresnem času ena ključnih vrlin, ki ohranja naše psihično in fizično zdravje. Ena od bolj preprostih metod, ki dobro služi namenu, je čuječnost.
Seveda pa je za ljudi, ki izkušajo močne stiske, to premalo. Za resnično in trajno svobodo, srečo in mir v sebi je potrebno razreševati in sproščati blokade, ki onemogočajo pretakanje življenjske energije po telesu. Naše dobro počutje, zdravje in optimizem je v veliki meri odvisen od osvobojenosti bolečih spominov, kompleksov, neizraženih čustev, nepredelanih odnosov, zamer in napačnih prepričanj o sebi in svetu.
V samem jedru mi že smo sreča, mir in svoboda. Vendar smo si skozi življenje, okrog tega srečnega centra nas samih, zgradili oklep. Oklep, ki nam služi kot energetsko informacijski psihološki ščit. Oklepamo se z namenom, da bi preprečili novo prizadetost, travmo ali situacijo, ki bi oživela nepredelano bolečino ali strahove iz preteklosti. Nezavedno, plast za plastjo, gradimo obrambne zidove. Režemo se od občutkov, čustev in telesa. Naša pozornost bolj in bolj beži v identifikacijo z umom, mislimi. Ne čutimo več sebe in posledično ne čutimo tudi naše okolice. Do ljudi, ki jih imamo radi, postanemo otopeli, hladni in obsojajoči. Zaradi čustvene in fizične zakrčenosti ne čutimo več potreb svojega telesa. Intenzivna ujetost v misli, razmišljanje, nam jemlje ogromno energije in posledično sili v nemir, strah, obup in sivino. Postajamo prestrašeni, razmišljujoči in preračunljivi roboti. S tem nezavedno delamo škodo sebi, ljudem ki nas imajo radi in okolju, v katerem bivamo.
Ujetost pozornosti in s tem naše energije v nestanovitne in zmedene misli, ki se neprekinjeno vrtijo v naših glavah, ustvarja pomanjkanje občutka varnosti. Kronično prestrašeni smo se tako močno odrezali od čutenja, da niti ne opazimo, da naše življenje vodi strah. S tem postanemo zelo dovzetni za zunanji vpliv. Manipulacije, škodljiva prepričanja in podpihovanje sovraštva, ki prihaja iz okolja, se v prestrašenem človeku nezavedno in globoko ugnezdi v podzavest.
Z delom na sebi, osvobajanjem čustveno-mentalne nesnage preteklosti, pa v nas naredi prostor, skozi katerega posije naša resnična, srčna narava, ki je že tukaj in sedaj v vseh bitjih tega planeta. S tem se okrepi naša sposobnost videnja skozi zablode in manipulacije sistemov, ki nas želijo zaščititi pred trpljenjem, v resnici pa s kratenjem osebne svobode, kontrolo in nadzorom gradijo utopijo sistemov in ideologij, ki nas straši in varuje obenem.
Ekskluzivno za portal Chakra.si piše Klemen Logar.
Kolumna je avtorsko delo posameznika.
