
Dušno potovanje po zemlji, inkarnacija ali kot mi preprosto temu rečemo – življenje, ni le enkratno popotovanje po Zmelji v ”življenju” naše duše.
To, koliko ‘časa’ duša živi ne bomo debatirali, saj v dušnem svetu, vesolju, pri Bogu, tej neskončnosti, poimenujte to kakor vam je najbližje, čas ne obstaja. Je večnost. Človeški možgani si tega niso sposobni predstavljati zato je kakršnokoli zapletanje v to temo brezpredmetno. Lahko bi namreč spraševali in povpraševali, zakajali in tako naprej in še vedno nam v resnici ne bi bilo jasno. Zato preprosto poenostavimo in si namislimo, da ima tudi duša čas, velja?
Nekatere duše so torej starejše, nekatere so mlajše. Juhu in nastopi vprašanje kako duša sploh nastane. Zgodi se, nastane, ustvari jo Bog. Zopet več možnosti, odvisno od našega dojemanja, prepričanj, resničnosti, v katero verjamemo, naših izkušenj, doživljanj… a na koncu vedno vsi pridemo k bistvu, da smo pravzaprav vsi eno, v večnosti, v energiji, ki zgolj ‘je’. Nato duša izkuša. Izkuša dušno življenje, se uči, ostri, dviguje svojo frekvenco. Ja, duše so frekvenca, so energija. To je tista energija, ki našemu fizičnemu telesu daje Življenje. Brez nje je tudi fizično telo brezpredmetno, se strinjate? In ko se duša odloči, ko nastopi njen ‘čas’ se spusti na zemljo, gre v inkarnacijo. Nadene si fizično telo in prične se njeno izkušanje izkušenj, ki si jih je pred prihodom na zemljo izbrala. Izberemo si določene ‘večje’ izkušnje, ki jih bomo doživeli, ni pa vse točno in natančno določeno, saj smo tu na zemlji povezani tudi z drugimi dušami – da jim odigramo določeno vlogo, da lahko oni doživijo neko izkušnjo in obratno. Dopolnjujemo se, si pomagamo. Poleg pa je še svobodna volja, lahko bi jo poimenovali tudi prosta pot duše, da se tu odloči kaj in kako bo določene zadeve izkusila. Nekatere odločitve so zaveste, z umom, nekatere nezavedne in slednje lahko rečemo, so bolj kot ne dušne.
Tema, o kateri bi lahko napisali ne le prispevka, članka, kolumne ampak kar celo knjigo, debelo knjigo. Zato danes zapis vodijo duše, da povedo toliko, kolikor v tem trenutku potrebujemo vedeti. Morda nas bo to pognalo v raziskovanje teme, morda nekdo izmed bralcev to potrebuje, da bo razumel življenje, (pre)izkušnje. Duše vedo zato se preprosto prepustim vodenju in pišem po nareku.
Duše sem nekega dne prosila, če mi lahko na čim bolj zemeljski način razložijo kako lahko z njimi komuniciramo, če pa so – če so – že odšli v ponovno inkarnacijo na zemljo. Takoj so pojasnili, da se od ene do druge inkarnacije na zemljo na zemlji obrne vsaj med 300 in 500 zemeljskih let. To ne pomeni, da nihče ne gre prej nazaj v inkarnacijo, saj obstajajo izjeme, še posebej dušice otrok, ki so v inkarnaciji izkusili odhod v času nosečnosti ali zelo kmalu po porodu. Takšne duše se lahko inkarnirajo nazaj na zemljo zelo hitro, tudi že po nekaj zemeljskih mesecih. Saj veste, izjeme so vedno bile in vedno bodo. Prav tako pa velja, da lahko mine več let, tudi 1000, če se duša tako odloči, če to potrebuje. In nato razlagajo dalje, da si najlažje predstavljamo dušo kot hlebec kruha. Ko se odloči za inkarnacijo, gre na zemljo ‘prvi kos’, ki si nadene marmelado (marmelada predstavlja določene iszkušnje duše, življenje…). Ko se vrnem v dušni dom, k svojemu preostalemu delu duše (ja, nikoli se duša povsem v polnosti ne spusti v telo, zato lahko večkrat slišite – vprašaj svojo dušo, poveži se s svojim višjim jazem…) predeluje inkarnacijo imenovano ‘marmelada’. Ko je pravi trenutek za ponovno izkušanje, gre ‘naslednji kos duše’ – saj razumemo, da v resnici teh kosov ni, le za predstavo je tako razumeti lažje, ki izkusi življenje ‘z evrokremom’. In ta del duše, ki izkuša ‘evrokrem’, se lahko poveže s svojim hlebcem in pridobi informacije o življenju kot ‘marmelada’.
Razumete sedaj zakaj imamo lahko določene informacije iz preteklih življenj, zakaj lahko nekatere stvari kar znamo, pa niti ”ne vemo od kje”? Morda malček zakomplicirano za razumevanje skozi možgane a vendar duše pravijo, da je tako razumeti najlažje.
Pravijo sicer zakaj bi sploh morali vse razumeti, da naj se večkrat osredotočimo na to, da zgolj tako je. Takšno izkušanje, takšna inkarnacija, to za kar smo se kot duša odločili in nekoč nam bom ”vse jasno”. Res je na zemlji težko ločiti in sprejeti, da vsega ne moremo razumeti, ne znamo razložiti, si je težko predstavljati, pa zakaj nimamo vseh informacij glede preteklih življenj. Zakaj ne? Ker vsega tega v resnici ne potrebujemo.
V resnici potrebujemo le sprejeti, da so to izkušanje in da poskušamo med vsemi temi izkušnjami na zemlji najti ravnovesje, notranji mir.
Ja, za to je potrebno delo na sebi, spoprijemanje v vsakem trenutku s čustvi, mislimi, doživljanji znotraj sebe a verjemite mi, predvsem pa verjemite dušam, da je to ravno to, po kar smo kot duše na zemljo prišli iskat. V vseh možnih zemeljskih trenutkih najdi sebe, najti stik s svojo dušo, poslušati se in – poleg vsega – imeti se lepo. Tudi to za dušno izkušanje šteje ogromno.
Pravijo, da je za danes o tej tematiki dovolj, da so malo pluli sem in tja a da so bistvo, ki so ga danes želeli predati, predali.
Do prihodnjič vas lepo pozdravljam in želim čudovitih izkušenj in mirnosti ob morebitnih bolj kompliciranih. 😉
Za vas in nas pišem po nareku duš, Meri, Stik z dušami – medijstvo z Meri Verdinek.

Ekskluzivno za portal Chakra.si piše Meri Verdinek
Kolumna je avtorsko delo posameznika.